Vleka – FISTC Dryland European Championship
Sem lastnik dveh sibirskih huskijev: Blacka, ki ima pet let, in dobro leto je z nami že Skadi, ki je dopolnila leto in pol. Black je bil moj prvi rodovniški pes in moram priznati, da me je bilo malo strah, kako bomo shajali s tako aktivno pasmo, kot je sibirski haski. Ampak smo brez večjih pretresov vzpostavili vez med nami, saj se poskušam držati načela, če nekaj delaš rad in iz ljubezni do tega, je uspeh zagotovljen. Z Blackom sva veliko raziskovala, katere dejavnosti nama ustrezajo. Udeleževala sva se pasjih razstav, na katerih sva dosegla nekaj uspehov. Pa sva ugotovila, da to ni tisto, kar bi naju osrečevalo. Poleg veliko gibanja in dolgih sprehodov sva se občasno udeležila še treninga sledenja (mantrailing), pri katerem je Black razvijal umske sposobnosti. Vse skozi pa mi je pogled uhajal h kolesu in bikejoringu.
Začela sva počasi in previdno. Postopoma sva dvigala hitrost in začela uživati v tem in posledično sva se še močneje povezala. Pa vendar se mi je zdelo, da Black potrebuje družbo in malo motivacije pri treningu. Odločili smo se, da pripeljemo domov še enega huskija, tokrat smo se odločili za psičko in tako se nam je pridružila Skadi, ki je hitro ugotovila, da jo tekanje za ali ob kolesu zabava. Lansko leto sva se z Blackom prvič prijavila na tekmovanje vlečnih psov, ki je potekalo oktobra v Miklavžu na Dravskem polju. Dosegla sva 3. mesto, kar je bil pokazatelj, da delava prav. Po tem sva se udeležila še dveh tekem, kjer sva prav tako pritekla do na stopničk. Skadi sem postopoma pričel navajati na kolo pri približno sedmih mesecih. Na začetku je bila pripeta z ovratnico in je tekla ob kolesu. Občasno pa sem spredaj pripel še Blacka. Ko je dopolnila 10 mesecev, je Skadi dobila svojo prvo vlečno oprsnico in počasi sem jo navajal na vleko. Ko je dopolnila eno leto, smo pričeli trenirati malo bolj resno, dokler so nam dovoljevale temperature.
Pa je prišla jesen 2024. Odločil sem se, da se prijavimo na FISTC European Championship, ki je potekalo med 21. 11. in 24. 11. na Madžarskem. Vsi treningi in priprave so bile usmerjene v to, da si naberemo zadostno mero kondicije, ki jo tekmovanje na tem nivoju zahteva, saj tekme potekajo tri zaporedne dni in se časi seštevajo. Veliko smo trenirali sami, organizirali smo tudi klubski trening, da imajo psi večjo motivacijo in tako dajo maksimum od sebe. Še pred odhodom na Madžarsko smo se udeležili tekme na Lukovici pri Domžalah, kjer smo nastopili izven konkurence. Glede na čas, ki smo ga dosegli, smo bili v dobri formi in smo optimistično pričakovali evropsko prvenstvo. Sledile so še zaključne priprave za pot na Madžarsko.
V četrtek 21. 11. smo prispeli na tekmovališče in opravili veterinarski pregled psov, posebno pozornost pa smo posvetili ogledu 5,1 km dolge proge za sprint. Zvečer nas je čakala samo še uradna otvoritev tekmovanja in počitek do naslednjega dne. Zjutraj nas je čakalo neljubo presenečenje. Preko noči je zapadlo nekaj cm snega in takoj mi je bilo jasno, da bodo pogoji izredno težki za tekmovanje, vendar smo se kljub težkim pogojem z optimizmom podali na progo. Progo smo odpeljali v dobrih 15. minutah, kar je pomenilo 5. čas in z optimizmom sem pričakoval naslednji dan, ki je obetal boljše pogoje na progi. Sledila je noč, ki bi jo najraje pozabil. Ponoči me je zbudila povišana telesna temperatura in do jutra sem se ukvarjal z mislijo, kaj narediti, štartati kljub slabemu zdravju ali odstopiti in se vrniti domov in se odreči sanjam o dobri uvrstitvi. Odločitev ni bila lahka, veliko truda treningov in časa je bilo vloženega v to tekmovanje, potem pa se ti v eni noči vse razblini pred očmi.
Kljub vsemu sem se odločil, da je zdravje na prvem mestu in odstopil od nadaljnjega tekmovanja. In tako so se razblinile sanje o popolnem nastopu na evropskem prvenstvo. Sem si pa obljubil, da se naslednje leto ponovno vrnemo na prvenstvo opremljeni z izkušnjami in še močnejši.
Namen tega zapisa ni, da bi izpostavljal sebe ali moje pse. Namen je spodbuditi še druge lastnike vlečnih pasem, da se pričnejo ukvarjati s tem lepim športom, ki ustvari trdno vez med lastnikom in psom. Hkrati pa je odlična rekreacija tako za psa kot za vodnika. Predvsem pa bi rad poudaril, da pri tem športu leta niso pomembna in tudi ne zahteva nekih posebnih veščin, zato je primeren za vsakega, ki je rad v naravi in preživi prosti čas s svojim psom. Na koncu bi se rad zahvalil še Ivanu in Vesni Pildek, ki sta me vse skozi spodbujala in podpirala. Predala sta mi tudi veliko znanja o tem športu in nasploh o tej lepi pasmi in zato jima bom večno hvaležen.
Robert Ajlec
